SOCIALIZACIJA


Saj vsi poznamo to zgodbo; k hiši pride ljubek mali psiček, no, mladiček natančneje, kateremu se po glavi pretakajo same norčije. S kepo dlake in ljubezni pa v hišo sprejmemo tudi veliko odgovornosti, ena največjih pa je zagotovo ta, da je večinoma na nas, da mladiča pripravimo za nadaljnje življenje z nami in v okolju ter situacijah, s katerimi se bo srečeval. Tako življenje ne poenostavimo le sebi ampak v vsaj tolikšni meri tudi psu.
Pa začnimo torej s socializacijo. To je obdobje, v katerem so mladiči izjemno dovzetni za okolje in dejavnike okoli sebe hkrati s tem pa pridobivajo izkušnje, katere jim bodo v življenju neprecenljivo koristile ali jih odvračale od česa v primeru, da so negativne. Psički gredo najprej skozi zgodnjo socializacijo, ki traja do približno osmega tedna starosti. V tem času je predvsem vzrediteljeva odgovornost (psički so takrat še v leglu), da jih spozna s čim več različnimi ljudmi in drugimi domačimi živalmi ter da jih privadi na različne zvoke in okolja (hišni zvonec, sesalec, kričanje otrok…). Nato sledi obdobje socializacije, ki traja do približno 13. tedna starosti - torej v času, ko je mladič že prišel k nam. To obdobje je verjetno najpomembnejše v vsem psičkovem življenju in hkrati v veliki meri odvisno od tega, kakšen značaj in navade bo razvil. Dejansko si ni treba posebej beliti glave, kaj delati, da bi bila socializacija uspešna; mladiču moramo le NUJNO nuditi možnosti zanjo, pa bo v veliki meri potekala povsem samodejno. Če to spregledamo, se bomo kasneje mučili trikrat bolj, da ga bomo v okolju navajali na neznane pojave s pomočjo desenzibilizacije in nasprotnega pogojevanja. Psička je torej treba NUJNO spoznati z vsem, s čimer se bo srečeval skozi življenje. Edina stvar, na katero moramo biti pozorni je, da bodo izkušnje v obdobju socializacije predvsem pozitivne in da ga ne bomo obremenjevali. Nič ni narobe, če starejši pes na mlajšega zarenči, ko mu je njegovega skakanja po njem dovolj (to lahko prej koristi, saj pes spozna, kje je meja), moramo pa zaradi tega sami ločiti med »vzgajanjem« in ogroženostjo našega psa. Sicer pa nam je lahko v veliko pomoč tudi psičkova sproščenost; v primeru, da začne kazati znake stresa, takoj prekinemo in s socializacijo nadaljujemo naslednjič, tokrat bolj premišljeno in s še več nagrajevanja ter sproščanja. Znaki stresa so lahko zehanje, oblizovanje, mahanje samo s konico repa (ali pa sploh ne), široko razprte oči s preplašenim pogledom, stiskanje repa med nogami, izogibanje naše družbe in družbe ostalih psov/ljudi…



NERESNIČNE BEDARIJE
»Mladičev se naj ne bi vozilo na sprehod dokler niso cepljeni zoper nalezljive bolezni«
Najpogostejša izjava, ki jo slišim. Ja, res je, da so mladiči, ki še niso opravili vseh cepljenj za okužbe bolj dovzetni, a so hkrati tudi v najpomembnejšem obdobju svojega življenja. Sploh pa je tukaj dejstvo, da če v socializaciji sodelujejo ljudje, ki si, preden v roke vzamejo mladiča le-te umijejo, in če v njej sodelujejo psi, ki se znajo obnašati, jih vsaj malo poznamo in so redno cepljeni, beseda okužba niti omembe ni vredna. Sicer se pa odločite sami – ali boste ne boste tvegali tistih 1,5% možnosti za okužbo in zamudili obdobje socializacije, s tem pa si nakopali obilo pasjih problemov (predvsem vedenjskih) za prihodnost ali obratno. Aja, pa še to; vsi psi, ki sem jih videla zunaj z drugimi pri dveh mesecih so danes zdravi kot dren in hkrati lepo socializirani.

»Mladiči se morajo čim več igrati z drugimi, saj socializacija tako poteka najhitreje in najlažje«
Edino, česar se bo psiček naučil med (grobo) igro s sovrstnikom je, kako nekoga podreti na tla, ga vleči za rep in ušesa, skakati preko njega ipd. No, seveda morajo biti tudi take stvari in seveda mora biti igra, dejstvo pa je, da se bo mladič naučil obnašanja v družbi psov s pomočjo odraslih, uravnovešenih psov, ki mu bodo v primeru prevelike grobosti in teženja to nakazali z npr. renčanjem ali popolnim ignoriranjem. Tukaj naj seveda velja, da moramo sami opazovati in znati presoditi ali je naš mladič morda ogrožen ali pa je vse le del »vzgajanja«. Prav tako se med pretirano igro z drugimi uči, da je na svetu še kaj bolj privlačnega in zanimivega od nas, kar lahko ob neustreznem človeku in načinu vzgoje vodi v kasnejše težave s pozornostjo. Zato naj velja, da ni nobene potrebe, da se mladič igra z vsakim psom, ki ga srečamo in da igra ne sme biti pregroba, prav tako ne predolga.

»Otroci v tem procesu niso tako pomembni, saj so isto kot odrasli pač ljudje«
Otrok je v pasjih očeh nekaj povsem drugega kot pa odrasla oseba. Plazi se, spušča čudne zvoke in kretnje, dotika se pasjih igrač in si jih morda cel tlači v usta, psa prijema za njemu dele telesa kot so npr. rep, tace, blazinice, ušesa ipd. Ali sta si odrasel človek in otrok sploh lahko še bolj različna? Otroci so v socializaciji prav tako zelo pomemben člen ravno zaradi prej naštetih stvari, zato je ŽIVLJENSKO NUJNO, da psa skrbnik spozna tudi z njimi, čeprav jih sam morda nima. Ob enem pa je treba tudi otroke naučiti, kako ravnati s psom in kako se vesti v njegovi bližini, da bo družba prijetna obema. :)

avtorica: Eva Gusel