Petra: North

Zate North ;3

 

Obožujem te;

 

Ker še nikoli nisi stekel za srno ali zajcem, ker sem bila vedno jaz bolj zanimiva.

Ker te prav tako kot mene zebe na snegu in se zato raje skupaj notri grejeva.

Ker si vse stvari, ki jih ne bi smel povedal dediju in zato me je kregal.

Ker imaš neskončno umazana ušesa in med drugim tudi grda.

Ker sploh še nikoli nisi zbežal, da te tri dni ni bilo nazaj.

Ker sploh nisem nikoli dala cele svoje žepnine zate.

Ker me ko sva na sprehodu vlečeš nazaj, proti hiši.

Ker me sploh še nikoli nisi ugriznil v nos in ušes.

Ker še nikoli nisi nobenega psa napadel.

Ker sploh nimaš raje wubbe od mene

Ker nisi še niti nobene igrače uničil.

Ker renčiš name ko pridem domov.

Ker nisi zbirčen, kar se hrane tiče.

Ker se učenja ne naveličaš hitro.

Ker ti sploh ne izpada dlaka.

Ker ti ne smrdi iz gobca.

Ker imaš najgrše oči.

Ker mi vse zameriš.

Ker ne znaš pozirat.

Ker najraje ležiš.

Ker nisi plesniv

Ker me ubogaš.

Ker smrdiš.

Ker si grd.

North rada te imam ;*

Nina: Alona


Maša: Mee



Urška: Astor

Astor je moj nečistokrvni nemški ovčar ali drugače – mešanec ter kar je pomembnejše,
moj najboljši prijatelj. Klicno je sicer skrajšano Tar (Astor), Astor pa je tako le »umetniško«
ime kot se rad izrazi moj oče. :)) Večinoma pa ga kličem tudi Tarčo, Tari ali Tarzan, ima
pa tudi prav posebni vzdevek – Pujsek s Karibov, kateri je neumni plod moje domišljije za
mojega najboljšega 'pujska'. :))))
Skotil se je na petkovo jutro, sedmega decembra, leta 2007 s tremi bratci in eno
sestrico. Že od začetka je bil Astor moj najljubši mladiček v leglu. Vedno vesel in poln
energije ter buden ko so njegovi bratci in sestrica spali, vsekakor pa najbolj poseben kot
je še danes. Spomnim se, da je oboževal moje vezalke oz. odvezovanje in vlečenje le teh,
dajanje tačke, pri vsem tem pa še vodil napade mladičkov na sosedovega mačka. :)) Tako sem
navsezadnje le izbrala njega, in tukaj je, moj najpopolnejši kuža.
Astor ima zame krasen karakter in po tiho sem res vesela, da se nisem odločila za
čistokrvnega nemca, saj do sedaj še nisem spoznala predstavnika pasme, ki bi mi ustrezal
tako kot Astor, ki je vsaj zame moj najboljši mešanček. Astor obožuje vodo (vse dokler ga
kdo ne poliva z njo ;P), žoge oz. njegovega cuza ter ostale igrače, lovljenje frizbija, agility,
delanje trikcev ter nasploh vse kar lahko dela z mano, ker pa sem sama tudi bolj 'delovni' tip
in obožujem delo s psi je kot sem že rekla, najpopolnejši pes zame.
Vedno je dobre volje in pripravljen na akcijo in zabavo z mano, pa četudi ga zbudim
sredi noči. Sicer rada spim, tako da se to ravno ne dogaja pogosto, če pa se le, je najsrečnejši
pes na svetu, pripravljen, da gre z mano kamorkoli. Ko delam z njim vedno pokaže vse kar
zna in še več, vse to pa z največjim nasmehom na obrazu. J Dejansko postane zelo raztresen
in živčen če je preveč utrujen za delo tako, da pogosto pretirava in moram vedno paziti ker se
sam ne zna ustaviti. Je tudi zelo zaščitniški do mene in doma, a drugje je zelo prijazen kuža.
Obožuje igranje z drugimi psi, še bolj pa ljubi igranje in delo z mano. Ljudje mi pogosto
rečejo, da me gleda kot boga, no, zanj sem vsekakor nekaj takega kot bog.
Astorja imam res rada in ne predstavljam si življenja brez njega. Prav on je tisti, ki me
je popeljal v delo s psi, me navdušil za agility, frizbi, delanje trikov z njim in nosi zasluge za
miljone prečudovitih trenutkov, ki sem jih preživela z njim ter me ob vsem tem naučil, da je
moj najboljši prijatelj na katerega se lahko vedno zanesem in računam nanj. Astor, bodi še
naprej tako čudovit prijatelj ter hvala ti, za vse!

Patricija: Mimi

Hei!
Naj vam predstavim svojo mačko Mimi. Zanjo sem se odločila, ker preživljama največ časa
skupaj. K meni je prišla kot majhna kepica z svojo sestro Misi. Že na začetku je bil zelo
pogumna. Bila je majhna in ni še znala vredu hoditi. Čez par mesecev pa je že skakala
naokrog in lovila miške. Lovila je predvsem miške, voluharje, ptice… Njen največji ulovi so bili
voluharji in takrat jo je še moj oče pohvali! Kadar mame ni bilo doma sem jo naskrivaj dala v
hišo, kjer sva se igrali in razmetavali hišo. Vedno kadar sem bila slabe volje me je potolažila
in zamijavkala kot to zna le ona. Hitro sta sestrici dopolnili 1 leto! Naredila sem jima sočno
ribjo torto! Hitro sta jo pojedli in se odpravili spat. Z Mimi ni nikoli dolg čas. Čez čas sem si jaz
zelo želela psa, ki bi ga trenirala aglitily a ga nisem dobila. Nato sem prišla na idejo, da bi
trenirala Mimi. Tako sem postavila poligon in Mimi je šla gladko skozi. Včasih je naredila
napako a jo je hitro popravila. Dolgo leto sva trenirali, ko začne Mimi čudno obnašati. Kot bi
jo bolel hrbet. Na hrbtu je imela nekakšno bulo in seveda smo se takoj spravili in jo odpelali
na veterinarsko. Očitno je bila deležna mačjega pretepa, kjer se je poškodovala. Bulo je
veterinar operiral in bilo ji je boljše. Za nekaj časa sva opustili vaje in nisva nič trenirali potem
pa po dolgem premoru spet. Šlo ji je odlično perfektno. Nekaj mesecev sva lepo trenirali
potem pa sva spet opustili. Ampak ne zaradi kakršnih koli poškodb. Ne, očitno se nama ni
več dalo… Bili sva preveč leni. Bilo je bolj poletje zato sva lenarili in se včasih za osvežitev
škropili z vodo. Poletje sva preživeli, in par dni po poletnih počitnicah pozabimo zapreti Mimi
in Misi v njihom »Mačjenk« kot imenujemo prostor kamor zapiramo mački. Zjutri se zbudim
ko želim nahraniti mački. Mimi sedi ob cesti in nekam gleda nepremično. Čudno se mi je
zdelo, ker tudi se ne odziva na glas ko jo pokličem. Grem tja ko vidim, da ima krvav smrček.
Postalo me je strah zakaj!? Od sestre fant je peljal mene v šolo, mačko pa k veterinarju.
Imela je zlomljeno čeljust. Očitno jo je moral kakšen avto malo poškodoval. Odnesla je celo
kožo in preživela. Joj pravijo, da imajo mačke 9 življenj in Mimi jih kar rada »zapravlja«.
Njeno življenje je normalno kot se spodobi za navadnega mačkona, oz. mačko. Mimi je sosed
klical tudi »Zlata mačka«, ker je zelo rada lovila voluharje na njegovem travniku. Klicali so jo
tudi »Mačkon«, ker se je obnašala kot maček ne kot mačka. Dobro se je razumela z
sosedovim Tomislavom-Tomom. Rada je nagajala tudi svoji sestri, kadar je ulovila Misi
kakšen plen je Mimi hitro in tiho prišla, in ji vzela plen ter ga pojedla. Včasih je bila res pridna,
včasih pa ni ubogala in je mami uničila vrt. Živimo v vasi zato je kar nekaj velikih vozil [kot so
traktorji…] tukaj in me je zelo strah zanjo, da se ji nebi kaj zgodilo. Vedno ko kaj delajo z
traktorji jo pokličem sebi, čeprav vem, da se boji hrupa! Najbolj se pa boji žoge. Kadar vidi
žogo se vedno ji izmakne. To ravno nevem zakaj ampak velika možnost je, da ji je sosed
vrgel žogo, da se je ustrašila in od takrat naj bi imela strah pred žogo. Konec oktobra, Mimi je
že stara 3 leta in je začela šepati na zadnje tačke. Malo tu in tam je zašepala ampak ni bilo
tako hudo. Ko sem jo dvignila, je zamjvakala. Bolel jo je trebuh. Iz dneva v dan je vedno bolj
šepala. Zdravnik ji je prepisal antibiotike. Še vedno ni bilo nič spremembe. Zadnji dan pa bi
bil lahko zanjo usoden. Pol trupa [se pravi hrbtenico+obe zadnji nogi] je dobesedno vlekla za
sabo. Jaz kaj takšnega v življenju še nisem videla. Z sprednjimi tačkami se je porivala
naprej… hotela je na travnik na lov. Seveda ji nisem pustila in jo nesla v »Mačjenk« kjer sem
ji lepo postlala, da je lepo počakala na avto, in se odpravili na veterinarsko. Na veterinarski
so jo slikali ter videli, da ime zelo polno črevesje, ker iz sebe ne more izločati iztrebkov. Ter
vretenci zlomljeni. Ostala je na veterinarski. Prvi dan smo samo izvedeli, da bo najverjetneje
ob rep, ni pa še zagotovljeno. Če ji zdravila ne bodo prijela pa je lahko tudi samo ena rešitev-
smrt,inekcija. To si vender nobeden ne želi. Zdaj je na veterinarski, kjer je na opazovanju in
preiskavah. Meni je zelo hudo, ker se nemore prosto gibati in trpeti v majhni kletki. Upam, da
bo znjo čimbolje, ker je ona moja vedno PRVO in ZADNJA prijateljica, ki mi VEDNO pomaga
in bom tudi jaz nje VEDNO pomagala! Ker je prava borka in VEM, da me nebo zapustila tako
da se bo borila DO KONCA!

Manca: Maca

Naša pasja rit je na svet pricvilila 20.06.2001.K nam je prišla, ko sem bila stara 1 leto. Z Maco sem odraščala in se nanjo zelo navezala. Čeprav je res nisem šolala in skrbela zanjo v prvih mesecih, letih njenega življenja, sem to skrbno spremljala, pa čeprav kot 1-leten otrok. Zdaj ko sem stara 11 let, pa lahko za Maco naredim več, kot takrat ko sem bila stara 1 leto.
Zdaj pa k Maci. Če znate računati boste izračunali, da je Maca ta trenutek stara 9 let. Ampak to se ji nič ne pozna! Nekateri psi so pri 9 letih že betežni, Maca pa je pravo nasprotje. Divja tako kot enoleten pasji mladič. Le utrudi se veliko hitreje.
Maca ima več poklicev. En od teh je tudi pasji požeruh.Tehta že več 40kg in, če bomo tako nadeljevali, bo kmalu zmanjkalo hrane po trgovinah, proizvajalci pa bodo začeli stavkati.
Naša pesjanka ima prekrasno sivo-belo dlako. Ampak pri vsaki stvari se najde tudi slaba plat. In slaba plat te prekrasne dlake je ta, da dvakrat vsako leto bije sesalec s to dlako smrtne boje. Prav imate: Maca 2x letno menja dlako. Če se vam to ne zdi tragično, pridite nam na dom ob menjavi dlake in že na dvorišču bodo kosmi bele dlake, da boste pomislili: 'Pa ne, da že sneži ?!'. Maco češemo ponavadi vsak drugi dan, ob srhljivi menjavi dlake pa vsak dan.
Maca gre vsak dan na 2 sprehoda. 1. sprehod je lahek sprehod, 2. sprehod pa je poln teka.
Macina najljubša igra je metanje plastenk. Če ste plastenka, si zatisnite oči. Maca namreč plastenko z neverjetno natančjostno razgrize, razstrga, itd.
Drugače pa je Maca ena velika trma. Včasih moraš pri kakšnem vogalu 5 minut čakati, da gospodična prevoha ta vogal, če pa jo potegneš ali priganjaš pa imaš lahko dva učinka:
1. da gre lepo za tabo in
2. da se užaljeno uleže sredi poti in potem jo moraš čakati ŠE 5 minut.
Na srečo se ta 2. učinek le redko zgodi.
Njen odnos do psov je bolj majav. Psic ne mara, zaradi slabih izkušenj in se jim pogosto umika. Do psov pa je ponavadi prijazna, sicer pogosto zadržana.
Macin najljubši letni čas je zima, saj poleg snega takrat dobi tudi darila (decembra). Mca obožuje čohanje. Predvsem ji ugaja čohanje po trebuhu in za ušesi.
Maca ni izbirčna pri hrani, hranimo jo večinoma z briketi oz. suho hrano, le redko jo namreč hranimo z mokro hrano. 
Maca zame najboljša prijateljica, ki mi pomaga ob stiskah in čeprav je pogosto hudiček in je že pogosto razkopala rože na vrtu, je še vseeno zame res the best pes.

Iza: Lego

MOJ LEGO

Lego. Moj kuža. Pa začnimo na začetku.

Zelo dolgo sem si želela psa, skoraj 10 let in ko doma končno dobim dovoljenje,
se je pojavil problem. V okolici ni bilo nobenega legla kavalirčkov. Ko sem se že
sprijaznila, da bom morala počakati še pol leta, pa izvem, da nekdo prodaja 7 in pol
mesečnega kavalirčka v moji najljubši barvi black&tan! Takoj smo se zmenili, da ga
vzamemo.

Komaj sem čakala, odštevala sem dneve in končno je prišel težko pričakovani 25.
avgust 2008, ko je k meni prišel Lego.

Lego oz. Royal Sweetheart Seamus z rodovniškim imenom se je skotil 8.1. 2008. Kot
sem že povedala je barve black&tan. Ima kar precej poseben karakter, a natančno
tak, kot sem ga hotela. Hiperaktiven, vedno v akciji, neustrašen, pogumen, a hkrati
najbolj ljubeznivo bitje na svetu.

Že dolgo preden sem sploh imela psa, sem se odločila, da bova trenirala agility.
In tako sva najprej zakorakala v malo šolo. Lego je bil na trenutke zelo priden, na
trenutke pa ni delal nič, na žalost pa e bilo teh zadnjih trenutkov precej več. Tri
mesece sva se skupaj trudila, učila in zmrzovala v šoli pri -10°C. Na koncu pa naju je
čakal še izpit. Opravila sva ga zelo uspešno, sploh na njegovo delo v šoli.

Pa je kmalu prišla pomlad, ko sva začela trenirat agility. Jooj, kako težko sem
čakala! A ko sva začela, je bilo zame popolno razočaranje. Lego je bil popolnoma
nezainteresiran za karkoli, ves čas je samo gledal ostale pse na poligonu. Vsi smo že
obupavali,a jaz sem potihem še zmeraj verjela vanj. Na trenutke pa je delal odlično
in je kazal veliko zanimanje za agility. Ker poleti ni treningov, sva trenirala sama. Pa
sva se učila, jaz in on. Počasi sva napredovala, tudi Legu je agility postajal vse večji
žur. In konec avgusta sva se udeležila prve tekme. Kot po pričakovanjih mi je ušel
iz parkurja, a jaz se nisem kaj dosti sekirala, saj sem vedela, da sta potrebna samo
vztrajnost in potrpežljivost. Tiste jeseni in zime sva se udeležila še pet tekem, a
nisva kaj dosti trenirala.

Letos spomladi pa se je vse obrnilo strmo navzgor. Lego je pokazal ves svoj
talent! Oba sva začela zelo uživati. In počasi so se začeli nizati uspehi. Zelo hitro
sva naredila tudi vse pogoje za prestop v višjo kategorijo A2, v kateri sva do zdaj
tekmovala na dveh tekmah.

Lego neznansko uživa na agility parkurju in jaz z njim. Skupaj se veseliva uspehov,
a tudi ko nama kdaj ne gre vse po načrtih, se ne sekiram. Važno je da neznansko
uživava vseh trenutkih dneva, ki jih preživiva skupaj. In te agility sobote so res najine,
skupaj preživiva od jutra do večera.

Marsikdo bi že obupal, a jaz sem verjela, si zelo močno želela, vedela sem, da ima v
sebi velik potencial.

Lego me je naučil, da prav nikoli, res nikoli ne smemo obupati. Tudi ko že mislimo, da
ni več upanja, moramo vztrajati in verjeti vase. Na koncu se vse poplača. Delo in trud
sta vedno nagrajena. Naučil me je, da je treba uživati s vsakem trenutku življenja, saj
drugače življenje steče mimo nas.

Lego, moj sonček, moja ljubezen. Stvari, ki se jih ne da kupiti. Vedno bo moj najljubši
pes, naučil me je ogromno, veliko več kot on od mene. Neprecenljivo bitje, ki ti ves
čas stoji ob strani, tudi v najtežjih trenutkih. Ima sicer kar nekaj slabih lastnosti, a niso
omembe vredne, ima veliko, veliko več dobrih lastnosti.

LEGO, vedno boš moj največji prijatelj, moja največja ljubezen, moj najboljši učitelj.
Rada te imam toliko, da ne znam povedati, neprecenljivo.

Ema: Haroon

Prebudim se. Ura v bližnji cerkvi odbiije pol šesto. Poleg postelje na mehkem modrem ležišču zagledam obris. Velik obris. Diha globoko in-enakomerno. Počasi vstanem in velika kepa mehke bele dlake je že pri meni. Ob spremljavi rahlega piskajočega zvoka se mi obdrgne ob telo in me zadovoljno poliže po obrazu s svojim gladkim toplim jezikom. Zapustim sobo in odidem v kuhinjo. Haroon mi navdušeno sledi s hitrimi in poskočnimi koraki. Predenj položim polno skledico svetlo rjavih Regal briketou, ki jih navdušeno začne jesti. Odidem v kopalnico, kjer jo imam zase le nekaj minut, saj Haroon kmalu energično vdre vanjo s povodcem v gobčku. Pograbim še vrečke in nekaj pribolškov ter zapustiva hišo. Stopim ven,  kjub novemu windstoperju mi mraz zavzame celotno telo, Haroon pa se zanj sploh ne zmeni in že poln energije teče po vrtu. Pripnem mu povodec in odpraviva se po prazni cesti skozi vas. Na horizontu se začne izrisovati oranžna črta in kmalu posije sonce izza gora. Zavijeva na gozdno cesto, ki se kopa v toplem jesenskem oktoberskem soncu. Haroona spustim s povodca, da opravi potrebo ter se 'zleta'. Počasi in zaspano racam za njim, on pa me vedno znova priganja s pogledi. Kmalu se znajdeva ob vodi, kjer ga komaj zadržim, da se pri tej temperaturi ne gre kar kopat. Hitro napravi nekaj hitrih požirkov in že steče naprej po cesti, rekoč: pridi že ema, teči z mano! Ker se mi to absolutno še ne ljubi pri tej uri mu le počasi sledim. Tako nadaljujeva pot,  srečeva zanimivega zgodnjega sprehajalca s še bolj zanimivo pudljico in tako skleneva jutranji krog. Steče v pesjak in mi prinese zelen aport ter me s pogledi nagovarja, naj mu ga vržem. Ker nimam več veliko časa mu ga vržem, tačas pa stečem v hišo in pripravim šolsko torbo. Dodobra otovorjena mu še enkrat razkuštram dolgo belo dlako in ga zaprem v prostoren čisto nov pesjak. Prepešačim par metrov, kjer počakam na avtobus, ki me odpelje v šolo.

            Ko se vrnem, me Haroon poln pričakovanja pozdravi z veselim laježem. Odprem mu vratca pesjaka in on se navdušeno požene name. Komaj ga obvladam, potem pa greva nekaj malega pojest in zopet na krajši sprehod. S sprehoda prideva naravnost v hišo, kjer se od utrujenosti sesede na modro ležišče. Končno imam nekaj časa zase, ne da bi imela zelo igrivo senco vedno za seboj!  Vendar pa se haroon kmalu zbudi in mi prinese kliker. Pa ta pes ima res preveč energije!  Ponoviva že naučene trikce in dodava še kakšnega novega. Vedno je pripravljen delati, pa tudi če le za pohvalo z odrezavim klik, ki se zasliši iz klikerja vsakič, ko trikec pravilno izvede, seveda, pribolškov pa se nikoli ne branimo. Ko se naveličam(on se nikoli ne) primem za povodec in že ve, da je čas za še en sprehod. Zopet greva po isti gozdni potki, le da tokrat opazujeva rdeče nebo ob zahajajočem soncu. Tokrat sem tudi jaz pri volji za hitrejši tempo, zato se skupaj zapodiva po travniku, se igrava dokler mi ne zmanka sape (ker Haroonu je ne). Vsa utrujena  odcapljava do hiše, kjer ga nahranim, nato pa se crkljava pred televizijo. In dan je sklenjen. Od jutra do večera sva skupaj. Jaz in moj Haroon. Nevem, kaj bi brez njega. <3

Ingrid: Dixie

Začnimo na začetku:
Nikoli si nisem mislila da bo v moje življenje vstopila taka ljubezen do živali. Še posebej so
me navdušili psi. Nisem si mogla kaj, da nebi staršem začenjala omenjati psa. Bili so proti saj
so bili mnenja da nebom znala skrbeti zanj. Zaradi tega mi je bilo zelo hudo. Želela sem si
samo psa, to je bila moja življenska želja. Nikoli nisem bila povsem srečna, čeprav se je okoli
mene dogajalo veliko lepega. Samo on je manjkal. Mali kosmatinec ki skače okoli tebe in se
razveseli vsakič ko prideš domov, ko te tolaži ko je hudo ali ko se z njim igraš…
Po nekaj letih na morju se je mami omehčala. Kar razganjalo me je od veselja. Mislila nisem
na nič samo na psa. Na psa, ki naj bi hitro vstopil v moje življenje. Pa ni.
Ampak ko smo čez nekaj mesecev obiskali sorodnike na Ptuju sem se dobesedno zaljubila v
borderje. Povedali so nam vse o njih. Mami je postal tako všeč, da smo se končno odločili za
pravo pasmo. Vrnitev nam je prinesla še več presenečenj.
Kar naenkrat sem opazila da na pašniku 200 metrov od naše hiše borderji pasejo ovce.
Vsakič sem jih šla gledat. Tako sem spoznala Darjo in Joy. Malo sem povprašala in baam!
Pričakovali so leglo. Povedala sem staršem in tako smo skupaj rezervirali mladička.
Meseci so se mi grozno vlekli. 8. februarja pa smo prejeli klic. Kužki so se skotili! Kar nisem
mogla vrjeti da se to dogaja. Nisem mogla več čakati…

Zjutraj 5. aprila sva se z mami odpravile v Kranj. Nikoli ne bom mogla opisati občutka v tem
dnevu.
Nekateri kužki so že zapustili mamo in leglo trije pa so še zmeraj skakali naokrog.
Na izbiro sta bila dva fantka. Medtem ko sem ju gledala pri igri sem se odločala katerega bi
vzela. 'Moja odločitev' je neprestano skakala po meni in me poslinila do konca. Vesel je bil
že mojega pogleda. Seveda se mi je zdel pravi. Torej sem vzela kar njega. Malo smo se še
pogovorili, plačali nato pa se vsi skupaj usedli v avto in se odpeljali.
'Odločitev' smo poimenovali Dixie. Zakaj? Mami se je zdelo to ime 'srčkano'(pa tudi meni).
Slišali sva ga je v filmu: 'zaradi Winn-Dixie-ja'.
Skratka… Doma je bilo dosti vohanja in spoznavanja novega okolja. Veliko je spal, ko se je
pa zbudil smo se vzunaj igrali z žogo.
Ponoči nisem mogla spati. Tri dni je bil čisto zmeden. Ponoči sem ga hodila tolažit in zmeraj
me je bil vesel. Zjutraj pa 'energy bomb' =P. Čisto presrečen je bil, ko nas je videl. Malo smo
se žogali potem pa sem mogla iti v šolo. Groznoooooo se je vleklo. Ves čas je bila tema samo
o njem. Niti naloge nisem naredila, samo z Dixiem sem bila. Če je spal sem brala zraven, ko
je imel energijo sva se igrala itd… Še zdaj bi bilo tako, če nebi bilo učenja in domačih nalog.
Tako nekako so minevali dnevi. Kmalu je izgubil ves puhek in prišla je prava odrasla dlaka.
Začela se je od repa in se širila po hrbtu. Rep je postajal zelo košat, glava je dobivala pravo
obliko, telo se je spreminjalo, postajalo močno in večje, ušesa so se odločila za svoj položaj…
Kot strela se je spremenil iz mladička v psa. Tako je že velik, da se ga še zelo težko spomnim,
kakšen je bil ko je bil majhna, puhasta kepica.
Zdaj samo še nori in teka naokoli. Zelo rad se uči, lovi frizbi ali žoge…
Enkrat je celo poskušal pasti ovce(več kasneje). Takrat se je res pokazaj njegov nagon. Z pašo
pa bova začela pri 12 mesecih.
Hodiva na različne sprehodi z psi, včasih greva pogledati kakšno agility tekmo, greva v
mesto…
Zdaj ima osem mesecev. Sem si pa omislila tudi rojstno dnevno zabavo zanj in obletnico
najne skupnosti al neki. :)

Skoraj vse kar je dobro vedeti o Dixie-ju J:
Hrana: Dixie je vse. Ampak res popolnoma vse od najboljše salame do kisle kumarice.
Ima tri obroke na dan, vmes pa se seveda pojavijo tudi trikci in kliker. Seveda pa mu ne
dovolimo da poje karkoli se mu zazdi.
Kaj pa njegova najljubša jed? Težko je reči. Sem pa skoraj prepričana da je to kost od krače,
ki jo včasih iz bljižne gostilne prinese moj oči.
Jaz sem največji krivec za to da Dixie neprestano prosjači po kuhinji, še najbolj pa za mizo.
Nikoli mu nebi smela dati niti pikice hrene iz krožnika, ampak tem očem se enostavno ni
lahko upreti.
Se nam je pa tudi zgodilo da nam je iz mize ukradel sir. =)
Pojedel je že kos limone. Takrat me je bilo zelo strah, da bo bruhal. Ampak k sreči je šlo vse
ven J.
Poslušnost: Ja kakor kdaj. Ampak večinoma ja. Uboga vse ukaze, če prav včasih kar ponori
ko ga pohvališ. Pozornost pa nama gre odlično.
Najljubša igrača: Če bi mu pred nos postavili frizbi, žogo in vrv bi pravgotovo letel na žogo.
Preluknal jih je že pet. Žive so še edino teniške žogice. Se pa najbolj igrava z frizbijem. Ga je
že kar nekajkrat ujel v zraku. Zakaj frizbi? Mogoče ker se hitreje zlaufa. In mislim da se res.
Uzameva ga na skoraj vsak sprehod. Naigra se do konca =).
So pa trije že pokojni. Zaenkrat imava dva.
Če pa sva doma na travi se igrava tudi z žogami in vrvmi(za vlečenje).
Potovanja: Zaenkrat je obiskal(od držav) samo Hrvaško in to dvakrat. Vožnjo zdrži zelo
dobro. Ni bilo še pritožb iz njegove strani glede tega. Je pa res nepozabno, ko se je prvič
dotaknil morske vode. Ko mu je majhen val zalil smrček je kar odskočil. Ampak ko je
ugotovil, da ni nevarnosti, da smo zraven in da mu voda še ni naredila hudega je res začel
uživati. Od takrat zelo rad plava. V morje se je šel kar sam ohladiti. Kmalu je izumil novo
igro- izkopavanje kamenčkov iz morja na kopno. Vožnja z čolnom pa se ni obnesla tako
dobo, ko je mogel sedeti oz. ležati na dnu mu ni bilo prijetno. Ampak smo hitro izumili njemu
prijeten način: sedel je pri meni čisto na glavi čolna. Tako mu je ves čas pihalo in je res
užival.
Za zimske počitnice pa bomo obiskali avstrijo.
Prijatelji: Dixie se hoče spoznat z vsakim živim bitjem. Kar ni vsakič naj boljša zamisel.
Najbolj se razume z malimi psički in psičkami. Do manjših od sebe je zmerom bolj previden
in nežen, takrat več tekata, se lovita in tako. Skratka igrivo grizenje prepusti malemu…
Z večjimi pa se igra malo bolj grobo igro. Ampak ni važno kakšen je pes, zmerom se želi
igrati.
Ima pa tudi prijatelje drugih živalskih vrst. Še najbol mu je pri srcu naša mačka Kitty. Ta mu
dovoli prav vse. Včasih spita skupaj, se lovita,… Ko je Kitty pri volji ga celo sama prosi za
malo podenja po vrtu, ko pa ima dovolj pa ga ignorira ali se skrije in mu s tem pokaže konec
igre. Ugotovila sem, da mu po njenem obroku pušča v njeni skodelici po par briketov, ki jih
Dixie potem poje. To me vsakič bolj preseneča.
Spoznal je tudi ponija. Polde(tako je ime poniju) je bil še mladič, ko sta vzpostavila prvi
stik. Bilo je čarobno ko sta se njuna smrčka nežno dotaknila. Oba malce prestrašena sta se
povohala. Dixie je ugotovil, da mu prijateljček ne bo storil hudega zato se je malce sprostil in
skupaj sta še malo hodila na okoli. No ampak res čisto malo.

Brez ovc ne gre. Bil je spet dan, ko so borderji na travniku pasli ovce. Z Dixom sva jih šla
tako kot vedno opazovat. Med pašo je bil Dixie ves nestrpen. Lepo sem ga mirila, medtem pa
opazovala dogajanje. Na koncu je lastnik ovc predlagal, če bi preizkusili Dixieja. Tako smo

ga spustili noter. Prvič je bil med ovcami. Seveda so nagoni podivjali. Delal je velike kroge
okoli ovc. Kar tekel je in tekel… Potem smo ga komaj zaustavili pri njegovi začetniški paši.
No, tam se bomo kmalu spet oglasili =P
Sprehodi: Obožujem sprehode z Dixiem. Prvo nisem marala nikoli iti na sprehode. Bili
so mi dolgočasni. A zdaj ko imam psička ni več problema. Pravzaprav mi je to v veselje in
sprostitev, pa še zabavava se. -Včasih greva na sprehod brez igračk, takrat preprosto teka
okoli mene, če pa sva na cesti pa je na vrvici.
-Ponavadi, po šoli, greva na velikanski travnik. Tam se igrava z frizbijem.
-So pa tu tudi sprehodi z ostalimi psi. Te so mi res svetovni. Zelo mi je všeč gledati kužke
kako se igrajo in uživajo. Mislim da je to res Dixieju najljubša vrsta sprehodov.
- Na dolge sprehode gremo približno enkrat na dva tedna. Ampak mislim zares dolge.
Ponavadi greva v hribe. Nonstop prehiteva in nas potem počaka 10 metrov pred nami.

Torej to je Dixie. Zdaj ko sem končno našla pravega prijatelja mi ni več dolgčas. Ljubim
njegove smešne poze in face. Zmeraj se nekaj dogaja(saj se tudi mora). Slabe dneve zmerom
preživiva skupaj. Pes ima res dobesedno čustva! Dejansko čuti isto, kar čutim jaz.
Kmalu se bova začela ukvarjati z pasjimi športi. Prvi na listku je agility. :)

Eva: Nala

Nala je moja psička mešanka med labradorcem in haskijem ter nemškim ovčarjem. Stara
je 4 mesece in 19 dni. Rojena je namreč 6.6.2010. je črna psička z belo liso na prsih ter
ljubečimi temno rjavimi velikimi očmi. No pa da malo opišem njen prihod.
Bila je nedelja 22.8.2010. Moj brat, oči in jaz smo odšli gledat psičke (mama mešanec med
haskijem in nemškim ovčarjem, oče labradorec). Vozili smo se približno 1 uro in z bratom
sva bile že močno nestrpna, da bi videla kakšni so mladički. Ko smo se pripeljali v Marezige
smo se najprej izgubili preden smo sploh našli hišo kjer so bili kužki. Ko smo prispeli tja me
je kar izstrelilo iz avta, saj sem bila tako navdušena, da se moje sanje končno uresničujejo.
Lastniki so prinesli dol edino psičko ki so jo sploh še imeli in ko sem jo videla sem že vedela
da bo moja. Bila je majhna črna kepica z belimi trepalnicami in belo liso na prsih. Gledala je
zelo prestrašeno saj nas sveda sploh še ni poznala in so jo kar odvzeli od mame. Z bratom
in očijem smo se odločili da jo vzamemo. Vedeli smo da se ji v hiši ni dobro godilo in da
zanjo niso dobro skrbeli, vendar smo jo še vseeno vzeli, če že na zaradi drugega, zato da
jo rešimo pred mogoče celo smrtjo. Vzela sem jo v naročje in v avtu nisem vedela ali naj
jo dam v boks, ki je bil pripravljen zanjo, ali naj jo imam raje v naročju. Ugotovila sem da
bo bolje če jo imam v naročju in tako smo se z novim družinskim članom odpeljali domov.
Na poti mi je zlezla v naročje, nekaj časa me je prestrašeno a ljubeče gledala, potem pa
v mojem naročju zaspala in spala do doma. Medtem ko smo se peljali smo se odločili da ji
damo ime Nala.
Ko smo jo pripeljali domov sva jo z bratom dala v njegovo sobo, ji dala posodo z vodo in
hrano, postavila tja posteljico, potem pa sva odšla ven, z namenom da se vsaj malo navadi na
svoj novi dom. Seveda je takoj zaspala. Tisti dan smo jo večinoma pustili na miru. Ponoči
sem jo dala v kletko in jo postavila zraven moje postelje in tako sva zaspali. Ponoči me je
približno 3× zbudila, ampak nič zato, saj sem že prej vedela da me bo.
1.teden po tem ko smo jo pripeljali domov je bila še zelo boječa in ko smo jo postavili
ven na travo ali kaj takega je samo sedela in gledala. Vglavnem ni se obnašala kot
normalen mladiček. Mislili smo da je kaj narobe z njo. Kar smo bili sigurni je bilo to da je
podhranjena. Stara je bila 2 meseca in pol vendar je imela le 1,2 kilograma. Na začetku
sploh nismo bili prepričani, če bo preživela, in vedeli smo tudi to, da tam za mladičke niso
prav nič lepo skrbeli, saj je imela Nala ko je prišla k nam več kot 20 klopov. -verjetno se
boste mnogi spraševali in se zgražali zakaj smo jo sploh vzeli, vendar pomislite. Če je mi ne
bi vzeli je vrjetno potem ne bi noben (saj je pač mešanček) in mogoče sedaj sploh ne bi bla
več na tem svetu-.
1. Obisk pri veterinarju je bil grozen. Vsaj tako pravi Nala. Dali so ji čip, ter jo razglistili.
Ko ji je veterinarka dala injekcijo za razglistavanje se je drla, kot da bi jo nekdo presekal
na 2 kosa. Ko pa je dobila čip, pa je kljub temu, da je injekcija veliko debelejša samo
zacvilila, potem pa se je pomirila. Dobila je tudi potni list in zato se je počutila zelo
pomembno saj je imela lastni osebni document. =)
Od obiska veterinarja naprej se je njeno stanje zelo izboljšalo. Raste in se poleg tega
tudi redi. =) velika je približno 38 cm plečne in ima 11 kilogramov. odkar smo jo dobili sta
pretekla 2 meseca in vsi smo se zelo navezali nanjo- tudi moja sestra, ki psov drugače ne
mara- in mislim da se je tudi ona na nas. Drugače pa da opišem malo njen karakter. Je zelo
prijazna, hitro učljiva in dokaj ubogljiva psička. Kadar je na sprehodu nori naokoli, ko pa je
doma pa spi, če je zelo utrujeno, leži z igačko v ustih če je toliko utrujena, da se ji ne da
tečti, vendar ne toliko da bi spala, ter teče na okoli kot zmešana kadar ima preveč energije.
To je znak da hoče iti na sprehod. Hodi tudi v malo šolo, kjer je (upam si to reči) najbolj
ubogljiv pes (v njeni skupini). =D
No njeni prijatelji: -pasji najboljši prijatelj je mislim da shetlandski ovčar Dancer
(rodovniško Sheltiko Dancer, klicno Densi) saj je od vseh psov Nala največ z njim. Vedno ko
gresta skupaj na sprehod Nala poskrbi da Densi nima preveč dlake na prsih in mu jo začne
redčiti. =) To pa izgleda tako, da ga malo povleče za dlako in ker ima Densi na prsih belo
dlako ma Nala vsa usta bele dlake. =) drugače pa mislim da se kar dobro razumeta in kadar
gre Densi kam gre Nala seveda za njim in če si Densi najde kakšno palčko (kar ni redkost)
je Nala čisto užaljena, saj je takrat najbolj pomembna palčka in nič več Nala. =) se je pa
tudi že zgodilo, da je Dancer pasel Nalo (kar je seveda značilno za ovčarje).
-Dona je prvi pes, ki ga je Nala sploh videla (in ni z njo v sorodu).
Dobro se razumeta, vendar nista toliko skupaj in ko bosta morali biti na morju 1 teden
skupaj ne vem kako bo. =D
-Sparky je nemška doga. Z Nalo sta se takoj razumela in ko sta se
povohala že v naslednjem trenutku sta se podila po hribu gor in dol. Ker je Sparky pač malo
(zelo) večji od Nale je tudi malo bol štorast ko teče po hribu gor in dol in parkrat se je
zavalil po hribu, Nala pa teče za njim in ga začne lizati. (njena navada, ko vidi nekoga ležati
na tleh ga začne lizati po obrazu).
Seveda je Nala srečala in se igrala že z veliko psi, vendar z njimi nikoli ne hodim na kakšne
sprehode in se z njimi ne pozna ravno zato jih ne bom opisovala.
No da opišem kakšen dogodek. (ni ravno zabaven ali smešen ampak vseeno.)
Ko smo Nalo dobili ni bila ravno zainteresirana za vodo. Vsaki luži se je na široko izognila
ko je bil dež sploh ni hotela hoditi. ampak 1 dan, ko sem šla z sestro in prijateljico hodit
okoli Blejskega jezera je Nala čisto lepo hodla zraven mene in bila čisto normalna. Ko smo
se približali void je nekaj vlekla k njej. Pustila sem ji da gre tja, ker me je zanimalo kaj
bo naredila. Najprej je skočila na kamen ki je malo štrlel iz vode. Bil je edini dokaj veliki
kamen tam okoli. Ko se je nekaj pripravljala, dab o skočila sem že mislila da jaz kaj dobro
ne vidim ali kaj takega in je kje še en kamen, potem pa je Nala kar skočila. Skočila je v
vodo in to kar tako ker se ji je zazdelo in to kar iz kamna. =) od takrat naprej ima Nala zelo
rada vodo in zmeraj komaj čaka da bi lahko skočila noter in po dežju še rajši hodi kot tako,
vendar jo počasi začne zebsti. =D
No to naj bi bilo vse. =)
Pa še to. Nala je moj cukerček in moja velika ljubezen. Jaz jo preprosto ljubim.. ♥♥

Amanda: Ira

25.junij - dan, ko si na svet prikukala ti in tvoje sestrice.
Doma sem izvedela, da bomo dobili še enega psa oz. psičko. Bila sem
presrečna, da bom k hiši dobila še enega ljubečega štirinožca in hotela sem te
videti. Šli smo na prvi ogled. Ko sem zagledala te majhne psičke mi je srce kar
poskočilo, moje oči pa so se uprle v eno izmed vas. V tebe! Bila si majhna in
takrat si edina sesala mleko pri materi. Takoj si mi padla v oči.
Nestrpno sem že pričakovala dan ko bo me doletela sreča in bomo odšli po
tebe. Dnevi ko sem čakala, da boš prišla domov so se vlekli in kar ni jim bilo konca.
Vendar sem klub temu dočakala ta srečen dan. Prišla si domov!
Bil je le eden izmed navadnih dni v šoli. Nisem vedela da prideš domov, saj
me je oče hotel presenetiti. Med poukom mi je pričel vibrirati telefon in dobila
sem sliko tebe in Dive. Oh, kako sem bila srečna. Komaj sem čakala, da bo konec
pouka, da bom lahko odšla k tebi in te prečohala.
Ko sem prišla domov sta me obe z Divo pričakale pri vhodu. Diva, je sprva
renčala, ker sem te božala. Vendar te je sčasoma sprejela. Skupaj sta bili en dan
in ker si ponoči (po pasje) jokala je naslednji dan nekdo na dvorišče vrgel strup.
Pojedla ga je Diva. Dnevi ko je trpela in dobivala inekcije so bili najhujši dnevi
mojega življenja. In ko smo že mislili da bo vse vredu je umrla. Takrat si mi ob
strani stala ti. Iz norlavega, igrivega in polnega energije psa si se spremenila v
mirnega in tolažljivega. Tolažila si mene in vso mojo družino. Dala si mi moč, da
sem prebrodila to izgubo. Še danes nevem kako bi bilo, če te takrat nebi bilo. Bila
si majhna in igriva, pa vendar si bila ti tista, ki mi je najbolj pomagala.
Dnevi so minevali in tedni so šli. Odločila sem se, da bova začeli z učenjem
preprostih stvari, kot so lezi, taco, sedi, pridi… bila si oz. si zeloo učljivi pes in ni
trajalo dolgo, da sem te naučila vseh osnov.
Nikoli pa nebom pozabila dneva ko si prvič ugledala sneg. Igrala si se z
snežinkami, tekala v snegu in preprosto – uživala. Bila si velik ljubitelj snega.
Večkrat sem te peljala ven, da bi se ga naužila. Tisto leto je bilo snega ogromno
in ko si takole tekala po njem te ni bilo niti videti. Z nami si odšla tudi na
smučanje in čas ko smo smučali preživela skupaj z dedijem v hišici. Nekega dne
pa sta prišla na smučišče, ko si me zagledala si se osvobodila povodca in se
zapodila vame. Spomnim se samo tvojega obrisa, nato pa padca - prevrnila si me.
Zima je minila in spet so prišli spomladanski dnevi. Za njimi poletni in z
njimi tudi tvoj prvi rojstni dan. Nisem mogla vrjeti, da si stara že 1 leto, ko pa si
bila še včeraj takšna mala kepica.
Sedaj si bila že dosti večja od tiste male kepice. Vendar je bil v tebi še zmeraj
tisti majhen, igriv, razposajen… mladiček. In všeč mi je tako.
Dnevi, tedni in meseci so tekli kot po maslu in kmalu je prišel čas, da greš

na svojo prvo raztavo. Šlo ti je odlično! Postala si prvak Slovenije in ponosna sem
nate!
Z tabo sem preživela veliko trenutkov in upam, da jih bom še preživela
veliko! Ne znam si predstavljati življenja brez tebe!