Pianist

PIANIST



Wladyslaw Szpilman je bil briljanten pianist. Če bi ne bil rojen leta 1911 na Poljskem in če bi leta 1939 ne živel v Varšavi, kjer je igral na klavir pred mikrofoni državnega poljskega radia, bi imela njegova življenjska zgodba zagotovo povsem drugačno pot. Tako pa jo je kruto in nepojmljivo tragično zaznamovalo prav dejstvo, da se je kot Jud znašel v, za tisti čas, najbolj krutih okoliščinah in samo neuničljivi volji do življenja in dobroti peščice Poljakov se ima zahvaliti, da je preživel nacistično okupacijo Poljske in varšavski geto. Film režiserja Romana Polanskega je v gibljive slike prelita glasba, ki ga je ohranjala pri življenju skozi več kot štiri leta skrivanja, stradanja in nedoumljivih ponižanj. Izjemni glasbenik se tudi po vojni ni vdal in je ostal do svoje smrti zvest mestu, v katerem je preživel najlepše in na žalost tudi najbolj grozljive trenutke svojega življenja.

Kmalu po nemški zasedbi Poljske so njegovo družino, očeta, mater, obe sestri in brata, nasilno deportirali v koncentracijsko taborišče. Po golem naključju in izkrivljeni dobroti svojega bratranca, ki je v varšavskem getu opravljal sramotno službo judovske policije, se je izognil grozljivemu vkrcavanju ljudi na živinske vagone, ki so jih peljali v smrt. Sprva se je z redkimi preživelimi Judi skrival v samem srcu geta ter z njimi delil trpljenje, ponižanja in lakoto. Z vsakim mesecem bliže koncu krvave vojne odisejade je bil bolj sam. Ko je bilo v zraku že čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti mrzlično umikanje zdesetkane nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se reši pred poslednjim uničevalnim divjanjem umikajočih nemških čet v do tal porušeni del Varšave in si najde zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v kateri pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stoji koncertni klavir. Mrzlično išče mladi pianist karkoli, kar bi mu za silo potešilo lakoto. Najde konzervo, poskuša jo odpreti, da bi prišel do klokotajoče vsebine, pa mu zdrsne iz premrlih rok. Zakotali se naravnost pred zloščene škornje neznanca. Ko dvigne pogled, stoji pred njim nemški častnik strogega pogleda. Kdo si? Se skrivaš tukaj? Si Jud? Szpilman samo nemo prikimava; groza je tolikšna, da mu je zadrgnila grlo. Na vprašanje, s čim se preživlja, mukoma odgovori, da je bil pred vojno pianist. Nejeverno pomigne Nemec proti klavirju in hladno ukaže, naj mu kaj zaigra. Szpilman obotavljivo sede. Ga bodo premrli prsti ubogali? Bo sploh zmogel izvabiti glasbo iz ljubljenega inštrumenta? Je to sploh pomembno, saj bo najbrž zaigral svojemu rablju? Morda prav zato zbere še poslednje atome moči in iz zaprašenega klavirja sredi ruševin zadonijo najbolj popolni in najveličastnejši zvoki, kar jih je tisti "od boga pozabljeni" konec sveta kdaj slišal. Ko zamre njihov zadnji odmev, Szpilman čaka na milostni strel...