Resasti jazbečar

Ker imam tudi sama predstavnika te čudovite pasme doma    bi se spodobilo, da odprem tudi temo o njih in jih malo predstavim.   

Jazbečar izvira iz Nemčije. Ustvarjen je bil za delo v rovu, zato tudi njegova specifična telesna konstitucija - dolgo telo in kratke tačke, kar je jazbečarski ''zaščitni znak''. V njihovi domovini Nemčiji se imenujejo Teckel oz. Deckel. Prvi standard zanje je bil napisan leta 1879. Poznamo 3 velikosti jazbečarjev: standardnega, pritlikavega in kunčjega. Za razliko od ostalih pasem se ne delijo v velikosti glede na plečno višino, pač pa glede na prsni obseg. Kunčji jazbečar ima prsni obseg pod 30 cm, pritlikavi 30 - 35 cm, standardni pa nad 35 cm. Vsaka velikost ima 3 različne ''plašče'' - jazbečar je lahko kratkodlaki, dolgodlaki ali resasti (v tej temi nekaj več o njih). Vsaka različica je priznana kot svoja pasma s svojim standardom.
Resasti jazbečar je nastal iz kratkodlakega, ki so ga križali s pritlikavim šnavcerjem in dandie dinmont terierjem.
O videzu ne bi preveč nakladala   , vse natanko si lahko preberete tu.
Jazbečarji so ne samo po videzu, ampak tudi po karakterju prav posebni psi; za nekatere obupni, za nekatere krasni. So pravi lovski psi in najboljši dom za resastega jazbečarja je vsekakor lovski dom. Daleč največ jazbečarjev, ki se uporabljajo za lov, je resastih, dolgodlakih pa skorajda ni (tudi delavna preizkušnja zanje ni potrebna). Vzrejeni so bili za delo v rovu, uporabljajo se pa tudi za ostale lovske naloge, kjer se odlično obnesejo; mogoče niso najhitrejši, ampak ni grmovja, skozi katerega ne bi prišli. Obožujejo luknje, grejo v vsako jamo ki jo najdejo, ni jo živali, ki bi se jo bali, ni jo sledi ki jo ne bi izvohali.   Zato je treba že z mladičem veliko delati na odpoklicu, če želiš psa, ki bo lahko spuščen. Veliko lajajo (čeprav je to tudi do neke mere odvisno od linije, s katere je jazbečar), zato je pomembno, da to lajanje že pri mladiču spravimo pod kontrolo, saj je lahko v nasprotnem primeru zelo moteče. Nagnjeni so tudi k uničevalnosti in čuvanju, kar je lahko moteče, a se da s primerno vzgojo vse odpraviti. Zaradi svoje ostrine so nagnjeni tudi k agresiji do psov (spet - vzgoja, socializacija!).  Skratka, pri vsem je potrebno delo že z mladičem, da dobimo psa s katerim je enostavno sobivati in katerega lahko povsod vzamemo s sabo. So zelo inteligentni, a je za učenje zelo pomembno, da najdemo metodo, ki jim odgovarja; s silo pri tej trmasti pasmi ne bomo dosegli nič, ker se bo trma le še krepila. Veliko več se doseže s treningom s pozitivno motivacijo, s katero je trma še komaj opazna. So zelo živahni psi, to so veliki psi v malem telesu, čeprav mnogo ljudi misli tako niso niti približno podobni psom 9. FCI, potrebujejo več gibanja in predvsem miselne zaposlitve. Če ne dobijo tega hitro postanejo uničevalni in začnejo lajati. Drugače pa so res krasni psi, ob primerni vzgoji odlični spremljevalci.   Paziti je potrebno na vzreditelja, saj zaradi dolgega telesa in kratkih tac lahko pride do težav s hrbtenico. Pomembno je, da do prvega leta striktno pazimo, da pes ne skače, hodi po stopnicah, teče po hribu itd. Potem sicer nekaj lahko, a še vedno ga je potrebno malo prišparati, da ne bi prišlo do kakih težav. Zelo je pomembno, da se ne zredi, saj bi to zelo slabo vplivalo na njegove tačke in hrbtenico. In še 2 zanimivosti: kot prvo, plavajo lahko, a težko, in kot drugo, značilno je, da se jim zelo nabira ušesno maslo.   


vir


vir


vir


vir


vir

Dinotova praprababica:

vir

Prapraprababici:

http://www.universal-dog.eu/dogs-details/2062302/Kobeddus-Inka


vir

Prapraprapradedek:

http://www.universal-dog.eu/dogs-details/2068145/Falk-von-der-Wildkammer

In moj resasti standardni jazbečar, Dino; točno takšen kot sem pisala gor - kar veliko sem se mogla truditi z njim, da sem lajanje, vohljanje, trmo in agresijo do psov spravila pod kontrolo, a se je splačalo - zdaj je krasen spremljevalec, katerega lahko vzamemo s sabo čisto povsod. Obožuje učenje, zna slabih 100 trikov - a tudi za to sem se mogla potruditi, s silo se ni premaknilo nikamor. Se pa dobro vidi, kako je vzgoja pomembna; zdaj ko je končno zares naš se prav nasmejim, ko starši ali sestra ko pridejo s sprehoda vedno sprašujejo, kako lahko sama obvladam tako trmastega psa.   Seveda pri njih ko me ni zraven znova preizkuša, kaj je dovoljeno... Obožuje dolge sprehode v naravi, tekanje s psi, igranje ter aktivno preživljanje časa z nami. Odlično se razume z otroci, je bilo pa potrebnega kar nekaj truda da je lahko zdaj brez težav v istem prostoru z mačko. Ni pa mi še uspelo, da bi ga odvadila tega da gre za vsako sledjo ki jo zavoha in da se ga ko vidi divjad ne da kontrolirati, tako da mora biti žal vedno na povodcu. Še nekaj njegovih fotografij (ima napako v videzu - nima dovolj resaste dlake, zato ni popoln predstavnik pasme):















No zdaj me pa zanimajo vaša mnenja o jazbečarjih.   
Pri meni si skupaj z airedalcem deli 1.mesto med najljubšimi pasmami (potem pa še dolgo ni nobene pasme, drugo mesto je šele daleč za temi dvemi), enega imam doma   , upam pa, da se nam v prihodnosti pridruži še kak in da enkrat postanem uspešna vzrediteljica pasme.