Šakali

Šakali

Šakale že od nekdaj spremlja negativen prizvok. Njihovo ime lahko med drugim pomeni »nekdo, ki za druge opravlja hlapčevska dela«. Šakali niso strahopetni mrhovinarji, kot so jih opisali nekateri, ampak so družinske živali z zapletenim medsebojnim sporazumevanjem, ki si pomagajo in ostanejo z istim partnerjem vse življenje.


Šakalji par živi skupaj na ozemlju, velikem 0,5 do 2 km2. Partnerja sta izredno usklajena – skupaj se hranita, počivata, zavijata v luno. Skupaj celo označujeta ozemlje. Kljub obljubljeni zvestobi samec divje preganja z ozemlja vsiljivce in samica obračunava z vsako mogočo tekmico, saj samca noče deliti. S tem imata pri obrambi ozemlja oba enako pomembno vlogo.
Pri vzreji mladičev pa se pogosto zanašata tudi na pomočnike. Mladiči se kotijo enkrat na leto v obdobju obilice hrane. Pri večini šakalov so v leglu povprečno štirje mladički, lahko pa jih je do deset. Če starša skrbita za leglo sama, navadno preživi le po en mladič. Med iskanjem hrane morata namreč mladiče pogosto puščati same. Že en sam pomočnik omogoči preživetje povprečno trem mladičem, ob več pomočnikih pa se možnost preživetja še poveča. Tako je namreč pri mladičih vedno kdo, ki jih z lajanjem in renčanjem opozarja na nevarnost in jih brani. Šakal lahko brani mladiče celo pred petkrat težjo hijeno. Prednost je njegova hitrost, saj jo bliskovito popade in odskoči, še preden se hijeni uspe obrniti proti njemu.
Pomočniki so enoletni mladiči, ki so sicer že spolno zreli, kljub temu pa se še ne razmnožujejo. Pomočniki samici med dojenjem nosijo hrano, kar pomeni več mleka za mladiče. Starša imata tako več časa tudi za skupni lov, ki je veliko uspešnejši kakor lov posameznikov.
Velike družine bolje branijo plen in ga lahko več pojejo, preden jim ga kdo ukrade. Šakali namreč niso mrhovinarji, ampak priložnostni lovci. Mrhovina je le manjši del njihove prehrane; ta obsega sadje, nevretenčarje, dvoživke, ptiče in manjše sesalce, od glodavcev do thomsonovih gazel. Nekateri plodovi jim celo odpravljajo notranje zajedavce.
Mladiči se skotijo v brlogu in ga dokončno zapustijo po 3 mesecih. Samica zaradi varnosti pogosto prenaša mladiče med brlogi. Starše navadno zapustijo pri dveh letih, ko so že pripomogli k vzreji naslednjega legla bratov in sester. Samski šakali imajo veliko ozemlje, vse dokler ne najdejo partnerja. Mladiči lahko ostanejo na rojstnem ozemlju, kjer imajo prednost poznavanja okolja, ali se preselijo drugam in s tem pustijo prostor drugim mladičem.
Pri sporazumevanju so pomembni položaj ušes, telesa in gobca. Sporazumevajo se še s klici, ki obsegajo zavijanje, bevskanje, lajanje in podobno. Kot vsi predstavniki družine psov imajo zelo dober voh in sluh.
Poznamo štiri vrste šakalov. Vse živijo v Afriki, kjer se njihova življenjska okolja prekrivajo, vendar imajo vsak svojo ekološko nišo. Najbolj razširjen je zlati šakal, ki ga najdemo tudi na Balkanskem polotoku in v južni Aziji. Občasno se pojavlja celo v Sloveniji, v nižinski severozahodni Istri pa je morda že kar stalna vrsta. V večjem številu se lahko šakali pojavljajo tam, kjer je človek zdesetkal volka.
Šakali človeku niso nevarni. Kot pri vseh predstavnikih družine psov je njihovo vedenje prilagodljivo in razlike med osebnostmi posameznikov so velike, kot pri volkovih in udomačenih psih. In telo je kot ustvarjeno za hitre pogone prek širnih planjav.

Fajn je, da jih vse več živi tudi v Slo. Viri:

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=608