Izbira primernega vzreditelja & nekaj o rodovniku

Zadnje čase se (na srečo) veliko govori in piše o pomenu rodovnika, o ''čistokrvnih psih brez rodovnika'', o preprodajalcih psov, pasjih farmah... Na srečo nekateri ljudje začnejo verjeti da pri ''čistokrvnih brez rodovnika'' res ni vse tako rožnato kot izgleda. Ampak običajno pa takšni ljudje potem nastradajo - kupijo namreč rodovniškega psa, ker pač vsi govorijo le, kako mora biti rodovnik in kako so rodovniški dobri. Potem, čez nekaj let pa od njih beremo, kako ne bodo več kupili rodovniškega, ker je vendar zbolel za dedno boleznijo in jih je vzreditelj ogoljufal ter za mladičke v leglu ni primerno skrbel, niti staršev ni bilo mogoče videti (menda da so ravno na sprehodu). Rodovnika pa seveda še prebrali niso in so ga doma z vsemi ostalimi, ''nepotrebnimi'' papirji samo vrgli v predal. Kaj pa je tu pravzaprav napaka, saj so vendar kupili rodovniškega psa, kar je prav? vpraša marsikdo. Ampak rodovnik ni vse. Rodovnik nam le omogoča, da mi sami preverimo prednike - preverimo lahko osvojena prvaštva, osvojene delavne teste, osvojene preizkuse poslušnosti in najpomembnejše - preverimo njihovo zdravje in življensko dobo. Če tega ne naredimo nam rodovnik ne pomaga čisto nič - čisto mogoče je namreč, da so predniki imeli samo dobre telesne ocene (kar ni preveč v redu, najboljše so seveda odlične ocene, pa kakšno prav dobro se tolerira), bili brez osvojenih prvaštev, imeli opravljene samo obvezne zdravstvene teste - pa še to ravno toliko, da so še dobili vzrejno dovoljenje (torej niso imeli ravno dobrega zdravja), da o kakih neobveznih delavnih testih ne govorimo... Zato še enkrat ponavljam: rodovnik ni čisto nobena garancija, nam pa omogoča, da sami preverimo prednike - in prav je, da to storimo.

Pomembno pa je še nekaj - izbira primernega vzreditelja. Dober vzreditelj vzreja rodovniške pse, si prizadeva za tipičen videz in karakter pasme ter zdravje, opravi obvezne in neobvezne zdravstvene teste za bolezni, katerim je pasme podvržena ter delavne teste, dodaten plus pa so opravljena prvaštva - niso pa razstave nikakor obvezne in je lahko vzreditelj dober tudi, če ni obiskal niti ene razstave! Če pes/psica ni tipičen na videz, nima stabilnega in za pasmo značilnega karakterja in/ali ni zdrav ga pravi vzreditelj izloči iz vzreje. Prvi kontakt z vzrediteljem je običajno preko e-pošte (če ne štejemo spletne strani, ki pa ne pomeni kaj dosti) ali telefonskega pogovora. Dobrega vzreditelja prepoznamo po tem, da bo želel izvedeti čim več o nas, nas bo spraševal, bo predstavil svoje pse, svoje vzrejne cilje, povedal dobre in slabe strani pasme in prednikov, odgovoril na vsa vprašanja... Dober vzreditelj vzreja 1 ali 2 pasmi (mogoče še kako, ampak potem je že treba biti bolj pozoren) - izogibajte se tistim, ki vzrejajo veliko različnih pasem in vam o njih ne vedo povedati nič, ampak samo reklamirajo - kako so prijazne z otroki, lepe, nezahtevne, govorijo vam o vseh mogočih prvaštvih prednikov, ničesar pa ne povejo o zdravju in karakterju. Naša naloga pa je, da poskušamo iz vzreditelja ''izvleči'' čim več in ga čim bolj spoznati že preko maila - izogniti se je treba vzrediteljem, katerim se naša vprašanja zdijo od več in noče odgovarjati, pač pa je dober tisti, ki nam z veseljem vse razloži in še sam kaj vpraša. Ko preko e-poštnih ali telefonskih pogovorov presodimo, da je vzreditelj v redu je običajno čas za obisk. Tam moramo biti posebej pozorni na to, kako psi živijo - najbolje je da so v stanovanju z lastniki ali (nekatere pasme) v primernem pesjaku. Nikakor pa ni v redu da ima vzreditelj preveč psov doma (s solastništvi ni nič narobe) in so zaprti v premajhnih pesjakih. Psi morajo biti vzgojeni, izogibati se je treba vzreditelja, ki nam samo govori o vseh prvaštvih, psi pa zraven renčijo in ne dovolijo niti dotika. Jesti morajo kvalitetno hrano, ni dobro znamenje če vidite v pasjih posodah ostanke in kako vrečo Pedigreeja (ali kakršnekoli druge nekvalitetne hrane seveda). Če ima vzreditelj že mladiče je pomembno, da živijo noter, v primernem okolju ter da jih vzreditelj socializira in skrbi zanje po svojih najboljših močeh (sem spada tudi cepljenje, čipiranje, veterinarska oskrba, odpravljanje zajedalcev...). Pozorni moramo biti tudi na dokumentacijo - najbolj sigurno je, da nam vzreditelj priloži kopije vseh testov (zdravstvenih, delavnih, prvaštev...). Rodovnik mora imeti znak KZS in FCI (če kupujemo psa v Sloveniji - z izjemo nekaterih, ki so registrirani pod drugimi zvezami) oz. tujih kinoloških zvez če psa kupimo v tujini (v tujini itak dobimo export rodovnik). Vzreditelj nam mora (v Sloveniji, drugje nevem kako je) priložiti potni list. V nekaterih državah mladiče še vedno tetovirajo, pri nas pa tega ni več. Tudi na videz morajo biti mladički zdravi in čisti. Najbolje je, da gremo vsaj enkrat pred nakupom na obisk k vzreditelju domov, ne pa, da mladiča samo prevzamemo nekje. Dober vzreditelj pa ostane z nami v stiku tudi po nakupu mladiča in nam je vedno na voljo za nasvete in vprašanja.
____________________________________________________________

To se mi zdi pomembno področje, o katerem se premalo govori, če se kdo spomni še česa pa naj me dopolne, zdaj sem hitela in sem sigurno še marsikaj pozabila.

Ufff...
Prebrala sem vse. In lepo si napisala.
Hvala.

Pozabila, da si kaj?
Zelo lepo si napisala.

Hvala obema!
Nevem sigurno še kaj glede teh vzrediteljev, npr. ravno sem se spomnila da ne sme prepogosto, prezgodaj ali prepozno psice pariti.

Tole si super napisala.To bi si moral prebrati vsak pred nakupom psa.