by Anja Sre Nov 11 2009, 13:20Borderski terier
Izvor: Velika Britanija.
Splošno: V prvi vrsti je delovni terier. Živahen, lahko sledi konju, lovski.
Masa samcev: 5,9–7,1 kg, masa samic: 5,1–6,4 kg.
Plečna višina: okrog 35 cm.
Glava: Kot pri vidri, vendar s srednje široko lobanjo in kratkim, močnim gobcem. Smrček črn, lahko tudi jetrne ali mesne barve.
Oči: Temne, z živahnim izrazom.
Uhlja:Majhna, V-oblike, srednje debela, naprej padajoča, priležena.
Usta: Škarjast ugriz, kleščast še dovoljen.
Vrat: Srednje dolg.
Trup: Globok, ozek, daljši. Rebra segajo daleč nazaj, ne preveč zaobljen. Močna ledja.
Noge: Sprednje ravne, ne pretežke kosti.
Šape: Majhne.
Rep: Srednje kratek, debel na korenu, visoko nastavljen, ne nošen nad hrbtom.
Gibanje: Čvrsto – lahko sledi konju.
Dlaka: Trda, neprepustna, priležena. Debela koža. Nega dlake ni zahtevna; zadostuje že vsakodnevno krtačenje in nekajkrat na leto trimanje z nožem.
Barva: Rdeča, pšenična, siva s čreslovinastimi oznakami in modrikasto siva s čreslovinastimi oznakami.
Opomba: Samci morajo imeti dva popolnoma razvita in testisa, spuščena v mošnjo.
Vsako odstopanje od zgoraj napisanega se šteje za napako.
Razno: Borderski terier nosi ime, ki kaže na njegov izvor – mejno območje med Anglijo in Škotsko.
Prvotna domovina borderskih terierjev so griči Chevito oziroma angleški mejni območji Northumberland in Cumberland.
V teh predelih so imeli sredi 19. stoletja borderskega terierja na kmečkih domačijah in so ga uporabljali kot lovskega psa. Po poročilih tistih, ki se že dolgo ukvarjajo z vzrejo te pasme, pa se je borderski terier kot pasemski tip pojavil že v začetku 19. stoletja.
Njegov izvor pa še vedno ni popolnoma pojasnjen. Sicer obstaja zelo razširjena teorija, da izvira iz prednikov bedlingtonskega terierja, terierja Dandieja Dinmonta in nekega severnoangleškega terierja. Dokazov za tako domnevo je bolj malo, vsekakor pa je res, da izvira borderski terier iz krajev, kjer sta doma tudi prva dva izmed omenjenih terierjev. Da je s tema pasmama v sorodu, kaže tudi to, da se pri vseh treh pasmah pojavljajo primerki s smrčkom jetrne barve.
Prej so mejnega terierja imenovali coquetdalski ali elterwaterski terier (imeni označujeta območji vzreje). Vzreja ni bila usmerjena v oblikovanje tipa pasme, ampak mnogo bolj v smer razvijanja lovskih spretnosti.
In kaj vse je moral borderski terier početi! Z lisičarji je v tropu lovil lisice in druge tako imenovane roparice. Moral je torej zdržati hitrost teka lisičarjev ali pa vsaj biti v slišni in vidni razdalji. Njegov trenutek pa je napočil, če se je lisica skrila v lisičino; tedaj je moral lisico spet zbezati na plano.
Borderski terier je moral biti oster lovec na roparice, vendar pa strpen do drugih psov v tropu. Med lovom na konjih je moral biti dovolj hiter, torej je moral imeti ravno prav dolge noge.
Po drugi strani pa je moralo biti njegovo grajeno tako, da je lahko preganjal lisice po ozkih lisičjih rovih in jih izganjal iz lukenj. To je bilo še posebej pomembno v kamnitem svetu Northumberlanda in Cumberlanda. Za tak teren so potrebovali pse, ki so znali delati tudi v težavnih razmerah, kajti če je bil pes obtičal v lisičini, ga zaradi kamnitih gmot ni bilo mogoče izkopati. Pes se je moral vedno znajti sam. To morda tudi pojasnjuje izrazito samozavest borderskega terierja, kajti samo robustni, žilavi in anatomsko primerno grajeni psi so po lovu pod zemljo spet zagledali luč sveta ...
Način življenja je določal tudi razvoj oblike glave, posebno gobca. Kljub sorazmerni majhni višini je zobovje mejnega terierja kar mogočno.
Posebnost je tudi njegova odlakanost: ostra krovna dlaka in gosta podlanka ga ščitita tako pred vremenskimi vplivi kot pred ugrizi nasprotnika.
Po značaju je borderski terier zelo dejaven pes – gibanja mu ni nikoli dovolj. Zato potrebuje kot hišni pes vrt in seveda dolge sprehode z gospodarjem. Imenitno je, če sta skupaj dva borderska terierja, ki zaposlujeta drug drugega, primerne pa so tudi druge pasme, kajti borderski terierji so navajeni živeti in delati v tropu.
Za otroke je borderski terier naravnost idealen pes, pa ne samo zaradi svoje velikosti. Neutrudno se udeležuje vseh otroških iger; čim daljše so, tem bolj uživa.
Borderski terier ima rad tesen stik z družino ali gospodarjem, od katerega vedno terja pozornost in zaposlitev. Nabit z energijo se včasih bliskovito požene tudi za sosedovo mačko ali kokošmi, zato je dobro, če je vrt, na katerem prebiva, ograjen ...
Torej,meni je to super pes,posebno zato,ker je tudi družinski :)
Še en stavek iz enciklopedije: Pri agilityu nasprotnikom ne prizanaša
Vir
Vir
Vir
Vir
Vir
Vir
Vir
Vir
Če bi kdo rad več fotk,naj napiše na googl Border terrier,ker v slovenščini se ga ne najde
Meni je všeč zaradi dolgih nog :)Vir
Pa še en agility posnetek :) Lastnik bi bil lahko malo hitrejši
Agility Borderski terier
Tukaj je en malo hitrejši in tudi temnejši. Borderski terrierji so tudi lahko različnih barv :)
Agility Borderski terier2
Psarna
Izvor: Velika Britanija.
Splošno: V prvi vrsti je delovni terier. Živahen, lahko sledi konju, lovski.
Masa samcev: 5,9–7,1 kg, masa samic: 5,1–6,4 kg.
Plečna višina: okrog 35 cm.
Glava: Kot pri vidri, vendar s srednje široko lobanjo in kratkim, močnim gobcem. Smrček črn, lahko tudi jetrne ali mesne barve.
Oči: Temne, z živahnim izrazom.
Uhlja:Majhna, V-oblike, srednje debela, naprej padajoča, priležena.
Usta: Škarjast ugriz, kleščast še dovoljen.
Vrat: Srednje dolg.
Trup: Globok, ozek, daljši. Rebra segajo daleč nazaj, ne preveč zaobljen. Močna ledja.
Noge: Sprednje ravne, ne pretežke kosti.
Šape: Majhne.
Rep: Srednje kratek, debel na korenu, visoko nastavljen, ne nošen nad hrbtom.
Gibanje: Čvrsto – lahko sledi konju.
Dlaka: Trda, neprepustna, priležena. Debela koža. Nega dlake ni zahtevna; zadostuje že vsakodnevno krtačenje in nekajkrat na leto trimanje z nožem.
Barva: Rdeča, pšenična, siva s čreslovinastimi oznakami in modrikasto siva s čreslovinastimi oznakami.
Opomba: Samci morajo imeti dva popolnoma razvita in testisa, spuščena v mošnjo.
Vsako odstopanje od zgoraj napisanega se šteje za napako.
Razno: Borderski terier nosi ime, ki kaže na njegov izvor – mejno območje med Anglijo in Škotsko.
Prvotna domovina borderskih terierjev so griči Chevito oziroma angleški mejni območji Northumberland in Cumberland.
V teh predelih so imeli sredi 19. stoletja borderskega terierja na kmečkih domačijah in so ga uporabljali kot lovskega psa. Po poročilih tistih, ki se že dolgo ukvarjajo z vzrejo te pasme, pa se je borderski terier kot pasemski tip pojavil že v začetku 19. stoletja.
Njegov izvor pa še vedno ni popolnoma pojasnjen. Sicer obstaja zelo razširjena teorija, da izvira iz prednikov bedlingtonskega terierja, terierja Dandieja Dinmonta in nekega severnoangleškega terierja. Dokazov za tako domnevo je bolj malo, vsekakor pa je res, da izvira borderski terier iz krajev, kjer sta doma tudi prva dva izmed omenjenih terierjev. Da je s tema pasmama v sorodu, kaže tudi to, da se pri vseh treh pasmah pojavljajo primerki s smrčkom jetrne barve.
Prej so mejnega terierja imenovali coquetdalski ali elterwaterski terier (imeni označujeta območji vzreje). Vzreja ni bila usmerjena v oblikovanje tipa pasme, ampak mnogo bolj v smer razvijanja lovskih spretnosti.
In kaj vse je moral borderski terier početi! Z lisičarji je v tropu lovil lisice in druge tako imenovane roparice. Moral je torej zdržati hitrost teka lisičarjev ali pa vsaj biti v slišni in vidni razdalji. Njegov trenutek pa je napočil, če se je lisica skrila v lisičino; tedaj je moral lisico spet zbezati na plano.
Borderski terier je moral biti oster lovec na roparice, vendar pa strpen do drugih psov v tropu. Med lovom na konjih je moral biti dovolj hiter, torej je moral imeti ravno prav dolge noge.
Po drugi strani pa je moralo biti njegovo grajeno tako, da je lahko preganjal lisice po ozkih lisičjih rovih in jih izganjal iz lukenj. To je bilo še posebej pomembno v kamnitem svetu Northumberlanda in Cumberlanda. Za tak teren so potrebovali pse, ki so znali delati tudi v težavnih razmerah, kajti če je bil pes obtičal v lisičini, ga zaradi kamnitih gmot ni bilo mogoče izkopati. Pes se je moral vedno znajti sam. To morda tudi pojasnjuje izrazito samozavest borderskega terierja, kajti samo robustni, žilavi in anatomsko primerno grajeni psi so po lovu pod zemljo spet zagledali luč sveta ...
Način življenja je določal tudi razvoj oblike glave, posebno gobca. Kljub sorazmerni majhni višini je zobovje mejnega terierja kar mogočno.
Posebnost je tudi njegova odlakanost: ostra krovna dlaka in gosta podlanka ga ščitita tako pred vremenskimi vplivi kot pred ugrizi nasprotnika.
Po značaju je borderski terier zelo dejaven pes – gibanja mu ni nikoli dovolj. Zato potrebuje kot hišni pes vrt in seveda dolge sprehode z gospodarjem. Imenitno je, če sta skupaj dva borderska terierja, ki zaposlujeta drug drugega, primerne pa so tudi druge pasme, kajti borderski terierji so navajeni živeti in delati v tropu.
Za otroke je borderski terier naravnost idealen pes, pa ne samo zaradi svoje velikosti. Neutrudno se udeležuje vseh otroških iger; čim daljše so, tem bolj uživa.
Borderski terier ima rad tesen stik z družino ali gospodarjem, od katerega vedno terja pozornost in zaposlitev. Nabit z energijo se včasih bliskovito požene tudi za sosedovo mačko ali kokošmi, zato je dobro, če je vrt, na katerem prebiva, ograjen ...
Torej,meni je to super pes,posebno zato,ker je tudi družinski :)
Še en stavek iz enciklopedije: Pri agilityu nasprotnikom ne prizanaša
Vir
VirVirVirVirVirVirVirČe bi kdo rad več fotk,naj napiše na googl Border terrier,ker v slovenščini se ga ne najde
Meni je všeč zaradi dolgih nog :)VirPa še en agility posnetek :) Lastnik bi bil lahko malo hitrejši
Agility Borderski terier
Tukaj je en malo hitrejši in tudi temnejši. Borderski terrierji so tudi lahko različnih barv :)
Agility Borderski terier2
Psarna
Z veseljem bi spoznala enega teh lepotcev 
» Ameriški akita
» Bradati Škotski Ovčar [Bearded Collie]
» Leglo Angleških koker španjelov
» Kužki iščejo dom
» Vprašanja
» Valižanski ovčar, Corgi
» Nemški ovčar leglo
» BASENJI leglo 2015/16